Ob otroku se začneš učiti kako biti starš. Pred tem lahko veliko prebereš, študiraš, poslušaš od sorodnikov ali prijateljev, celo opazuješ na cesti.
Vendar nič od tega ni tvoje starševstvo, ni tvoj otrok, ni tvoja izkušnja. Zato
lahko ali sočutno opazuješ, ali obrekljivo komentiraš, ali se celo zgražaš in
obsojaš.
Biti starš je težka naloga, je poslanstvo ki nas zajame v
celoti, če smo na to pripravljeni ali ne. Spremeni se vsak aspekt našega
življenja, nimamo več toliko prostega časa, vedno smo obremenjeni z nalogami,
ki nam jih zadaja okolica ali tistimi ki jih zadamo sami sebi, te so tiste bolj kritične. Ker si
želimo biti dobri starši, se trudimo delovati v najboljši smeri in po svojih
najboljših močeh. Kaj pa če to ni dovolj? In smo vsi nesrečni? Če nosimo boleče vzorce, ki jih ne zmoremo preseči sami, ki odpirajo naše otroške rane?
Prva tri leta po otrokovem prihodu v družino, nekateri
primerjajo s travmatičnim obdobjem, saj se vsi člani družine spreminjajo, medsebojno spoznavajo in se učijo. Najprej tehnik rokovanja z otrokom, potem pa slediti občutkom in potrebam, ki jih izraža otrok. Starševstvo se konstantno spreminja, se
preoblikuje, ko se nečesa že navadimo, otrok zraste in potrebuje drugačno nego,
drugačno pozornost. Koliko fleksibilnosti je v nas, da to zmoremo, da smo v
koraku z otrokom, s svojimi potrebami in potrebami partnerja in partnerskega odnosa? To je le nekaj izzivov, s katerimi
se dnevno srečujemo. Ob premagovanju utrujenosti ob mesecih prekinjenega in nekakovostnega spanja,
sprejemanju otrokovega joka in uglaševanja nanj, spoznavamo sebe in otroka. Ta se razvija in spoznava sebe, svojo osebnost skozi obdobja preizkušanja
meja in trme. Družinska obdobja pa zajemajo tudi bolezni, ki nosijo ogromno strahu in
upanja, da bo kmalu bolje. Spremembe, kot so odhod v vrtec in prihod drugega
družinskega člana ipd. Vsaka družina je drugačna, hkrati pa imajo vse veliko
skupnega.
Kje v tem vrtincu novosti in čustvene razburkanosti, imamo čas
zase? Poskrbeti za svoje občutke, potrebe, postaviti meje, kaj še zmoremo in
česa ne. Tega se učimo postopoma vsi. Dobra novica je, da si lahko medsebojno
pomagamo, da lahko podelimo pristne občutke in izkušnje, se slišimo in
sprejmemo takšne kot smo danes. Hkrati se pa zavestno trudimo za boljši jutri. Biti avtentičen starš je rešitev za nas in naše
otroke. Skozi otroške oči se trudimo živeti po lastnih pravilih (z vzgledom, ne navodili), takšni kot smo saj s tem
damo prostor za iskrenost in sprejemanje otroka kakršen je, ko ima
dober ali slab dan, tako kot odrasli.
Smernice vitalnega starševstva:
-
Pogovor
in podpora partnerja. Družine so si med seboj različne ampak starša sta vedno oba, mama in oče. Oče
ni le finančni skrbnik, tudi ni varuška, s katero je otrok le nekaj ur na
teden. Oče je starš in zmore poskrbeti za svojega otroka na drugačen način, ki
je še vedno skrben, topel in pristen. Moški/oče potrebuje čas, da se z otrokom poveže sam, saj takrat najbolj intenzivno gradita njun odnos. Ob novorojenčku je oče steber in glavna opora mami, z
meseci pa lahko vedno več nege in igre z otrokom prevzame nase. Pogovor in
pričakovanja partnerjev, razumevanje in empatija, posvečen čas njima in družini,
usluge, darila in dotiki so osnove ki
tvorijo partnerski odnos vitalen. Odnos je živ in treba ga je negovati, tudi
če v prvih letih starševstva pridejo krize, so te »normalne«. Ni se jih treba
bati, dobro pa se jih je zavedati in iskati rešitve sproti.
-
Razdelitev
nalog. Vse se začne znotraj nas
(moram biti pridna, popolna, vse imeti čisto in pospravljeno, izčrpana ALI zmorem
počivati, narediti svoj del in poskrbeti zase) in naše družine (kako so razporejene naloge v gospodinjstvu, kdo
kuha, pomiva, sesa in podobno, kdaj ima kdo prosti čas samo zase). Ob tem, ko povemo, da ne zmoremo več (izgorelost
ni rešitev, tudi pridni nismo s tem, da izgorevamo in prestopamo svoje meje) jasno
razdelimo naloge in odgovornost znotraj družine. Ko je eden od staršev več zdoma
kot drug, skušajmo porazdeliti skrb in nego za otroka tako, da bo tudi drug
starš imel priložnost povezanosti in intimnosti z otrokom takrat ko je doma. Za hišno pomoč lahko prosimo sorodnike ali najamemo koga, ki bo odvzel del nalog in tako
olajšal obremenjenost staršev.
-
Pomoč in
povezovanje. Ko v vaši bližini ni starih staršev, ki bi lahko pazili na vnučke, tet in stricev se skušajte povezati z drugimi starši, ki jih srečate na
igrišču ali v kakšni podporni skupini. Pogovor in iskrenost ob povezovanju z drugimi starši nam zmanjšuje
stres, daje pogum in moč za soočanje s še tako težkimi trenutki dneva, ki so
ostalim nepredstavljivi. Največkrat
potrebujemo le to, da smo slišani in sprejeti, takšni kot smo.
Vabljeni
tudi v našo podporno skupino za mamice na porodniški, kjer dobite nova znanja, podporo,
sprejetost in slišanost: http://www.center-pandora.si/storitve.html
-
Počitek.
Nujna potreba otroka in odraslega. Takrat, ko otrok počiva, skušajmo počivati
tudi starši, čeprav je velikokrat to težko izvedljivo imejmo v mislih, da tudi
naše odraslo telo potrebuje počitek. Vsi opravki bodo počakali, pomembno je, da
ohranjamo zdravje in skrbimo za lastno telo. Počitek in spanje sta osnovi za lažje premagovanje
vsakdanjih izzivov.
Objem. Objemi dokazano zmanjšujejo stres. Ob objemanju se sprošča hormon oksitocin, ki nas povezuje in zbližuje v ljubezni, nudijo varnost in sproščenost v odnosu. Ko smo sami žalostni se privijemo k partnerju v objem, ko otrok joče, ga je strah ali nas potrebuje ga stisnemo k sebi v naročje. Objem zdravi.
Objem. Objemi dokazano zmanjšujejo stres. Ob objemanju se sprošča hormon oksitocin, ki nas povezuje in zbližuje v ljubezni, nudijo varnost in sproščenost v odnosu. Ko smo sami žalostni se privijemo k partnerju v objem, ko otrok joče, ga je strah ali nas potrebuje ga stisnemo k sebi v naročje. Objem zdravi.
-
Narava in
vitamin D vabita. Otroci so večinoma radi zunaj, zato jim omogočimo čim več
svežega zraka, sprehodov, raziskovanja igrišč, gozdov, travnikov in okolice.
Tudi odraslim svež zrak, vitamin D in sprehodi dajejo energijo, zmanjšujejo
stres in pozitivno vplivajo na splošno počutje.
Starševstvo je posebno poslanstvo, ki je zelo zahtevno. Bodimo
avtentični, priznajmo napake jih ozavestimo in skušajmo popraviti, ob tem pa negujmo
medsebojno empatijo. Iščimo rešitve, bodimo del sprememb v smeri pozitivnega
starševstva, ki je ljubeče, otrokom prijazno, spoštljivo in zdravo.
"Ko so otroci preobremenjeni z težkimi čustvi, potrebujejo mirne starše".
Mirnost, zbranost in potrpežljivost pa črpamo iz sebe, svoje ljubezni, zato jo negujmo in polnimo z dobrimi odnosi, spoštovanjem in skrbjo zase.