ŽENSKA DANES, EDINSTVENA IN NEPONOVLJIVA

Ste tudi vi predstavnica nežnejšega spola in se počutite ujete v ta nor čas? Se od vas pričakuje, da delujete kot moški, robot multipraktik in hladno ter trdno kot kamen? Ignorirate sebe, svoje potrebe, pričakovanja in doživljanja zato, da bi bile sprejete kot pridne, spoštljive in dobre? Čemu in za koga?

Čutite koliko zmedenosti in manipulacije je skrito v teh nerealnih pričakovanjih? V koliko stereotipov padete vi? Mogoče ste močne, finančno neodvisne, fizično fit in osamljene, ker pravega moškega pa res več ni, sužnje ortoreksije ali katere druge motnje prehranjevanja, zato da dosegate družbeno sprejemljivo smernico lepote, ki je skrita za dobrim grafičnim oblikovalcem?

A lahko pogledamo jasno v našo realnost, kakršna je, kako preživljamo dneve, čemu namenjamo energijo in kaj vse storimo »za druge«? Koliko časa v dnevu posvetimo sebi, svojim potrebam in željam, miru, veselju ali zmoremo prisluhniti svojemu telesu, se naspati, sprostiti, najesti ali nasmehniti? A znamo postaviti zdravo mejo pred vdorom tujega mnenja, ali togih prepričanj kulture ali takim, ki nastajajo znotraj družine, pa vi čutite da niso prava za vas? Koliko prožnosti zmoremo, koliko jasnega objektivnega razmišljanja? Koliko poguma, da zmoremo drugače?

Postaviti meje, o tem se veliko govori in piše, kako pa prenesemo to v vsakdanje življenje? Včasih preprosto tako, da rečemo čemu ne (utrujena sem in ne morem na kavo, ne utegnem skuhati kosila, trenutno ne zmorem govoriti o tem…). Razmislimo o sebi, postavljajmo si vprašanja, raziskujmo in poslušajmo svoje občutke, svoje telo. Zelo jasno bo spregovorilo, le pozorno moramo obstati in slišati. Poskusimo narediti inventuro in pregledati svoj življenjski prostor, poslovimo se od stvari, odnosov ali dejavnosti, ki so škodljive, ki vas utrujajo in so boleče. Počasi počistite svoj prostor, svoj dom, svoje misli, odnose in naredite prostor za novosti, svežino in mir, ki si ga zaslužite. Na tak način boste spet odkrile svojo otroško veselje, potencial, živost, ki vam bo vračala energijo. S tem, ko bomo zmogle poskrbeti zase, bomo dale vzgled svojim hčerkam, otrokom. Ko opustimo popolnost in sprejmemo sebe takšne kot smo v tem trenutku, sprejmemo tudi to, da lahko spreminjamo le sebe (ne partnerja, ne otrok, ne staršev). Gradimo le svojo osebnost, svoje potenciale, kakšna osvoboditev je to, ko odgovornost za nas nosimo le mi sami in drugi nosijo svojo? Seveda je vzgoja otrok druga raven; saj so nam zaupani, da zgradimo z njimi ljubeče odnose in jim pomagamo skozi življenje, jim stojimo ob strani, niso pa naša last, kot nismo mi last naših staršev, njihovih idej in prepričanj.

Vsaka ženska je nekaj posebnega, že zato ker obstaja, tako kot vsako živo bitje, ki je popolno takšno kot je, z vsemi brazgotinami in oblikami. Ženska ni le telo, ki ga kaže; ni le mama, ki skrbi za svoje otroke; ni le žena, ki skrbi za dom; ni le uslužbenka, ki dela - dela in samo dela do onemoglosti. Vse obveznosti lahko prilagodimo, tako da bomo zmogle naravno delovati in hkrati poskrbeti zase. Živimo več vlog in to je povsem normalno za vse nas, odnosi nas bogatijo in iz vsakega se kaj naučimo, v njih rastemo. Najti v tem vrtincu sebe, to je pa umetnost vsake posameznice: prepoznati svoje potrebe, želje, slišati svoje telo in začutiti sebe (če pogledamo majhne otroke, živijo tukaj in zdaj, v sedanjem trenutku, poslušajo svoje potrebe, zadovoljujejo svojo radovednost in razvijajo svoje potenciale). Dajmo se umirit, se ustavit in pomislit kako dragocene smo danes, takšne kot smo v tem trenutku. Dajemo življenje in živimo življenje. Istočasno lahko občutimo moč in nežnost, navdušenje in strah, vznesenost in nemir, s tem kažemo svojo enkratnost kjer se skrivata ranljivost in pogum, to je naša posebnost, naša intuicija, naša ženskost. Najdimo jo in jo živimo, svet potrebuje to materinsko/ žensko nežnost in skrbnost, moškost pa prepustimo njim.

Nov začetek

Star rek že vrsto let pravi, da je vsak nov začetek težek. Pa naj bo začetek v novem domu, službi, projektu, sprememba v odnosi ali družini... Hkrati je vsak nov začetek tudi konec starega stanja in ločitev od poznanega občutka. Zato tudi takrat ko je sprememba dobrodošla in pozitivna, je lahko občutek ob njej tudi strašljiv. Saj se nam porajajo strahovi pred neznanim, kar pa prinaša proces spremembe.

Sprememba kariere ali zamenjava delovnega mesta prinaša tudi nov stres. Počasi se moramo ločiti od vzorcev, ki smo jih bili navajeni. Tudi če smo dlje časa iskali službo, se poslavljamo od prostega časa, ko smo si ga razporedili sami. Od časa, ki smo ga na nek način preživeli brezskrbno doma. Lahko, da se poslavljamo od starega delovnega mesta, ki nas več ne izpolnjuje ali nam je v breme. Ločujemo se tudi od sodelavcev, s katerimi smo več ur na dan preživeli skupaj. Prihajajo pa novi ljudje, novi odnosi in novi vzorci, ki nas bodo preizkušali. Na področjih kjer smo se naučili dovolj, bodo stvari stekle lahkotneje kot na področjih, kjer imamo še kaj za predelati in naučiti. Je pa nov korak naša od-ločitev. Odločimo se za spremembo v upanju, da je prava in nas bo nagradila ter osrečila.

Kaj pa novi začetki v družini? Prihod dojenčka je čudovit blagoslov in čudež sam po sebi. Prinaša pa tudi strah kako bomo zmogli, skok v neznano vlogo in naloge, ki nosijo v sebi veliko odgovornosti, tudi do drugega človeka.

Pričakovanja in realnost so lahko povsem drugačni, kot smo jih kje prebrali ali so nam o njih  pripovedovali drugi. Seveda, saj smo edinstveni mi in naši otroci in odnos, ki ga stkemo v osrčju družine je unikaten pri vsakem izmed nas. Zato univerzalnih receptov, ki bi olajšali ta proces ni.

Najboljša smernica je naš občutek in to, da si dovolimo prisluhniti in začutiti otroka ter njegove potrebe takšne kot v danem trenutku so. Hkrati, pa se poslavljamo tudi od starega načina življenja. To je bistven korak za nastop starševstva, da ozavestimo kako pomembno poslanstvo nas čaka, koliko odrekanj, pa tudi novega veselja,manj trenutkov miru in ogromno cartanja. 

V kakršni koli spremembi se že nahajamo, ne vemo kaj nas čaka. Lahko imamo cilje, želje in motivacijo, da jih uresničimo, se vsak dan trudimo, da dajemo najboljše od sebe, tudi če je kak dan to le preživeti in predihati, je v redu in dovolj. Poiščimo navdih, prisluhnimo svojemu notranjemu glasu in pogumno zakorakajmo naprej. Saj so ravno spremembe edina stalnica v življenju. Kar je dobra novica, saj lahko kadarkoli spremenimo to kar nam ni všeč, se od-ločimo za novo pot, nov začetek. Skušajmo pa ohranjati in s seboj ponesti tisto, kar nas radosti, svoj notranji mir in veselje v vsakem novem poglavju svojega življenja, v katerem se znajdemo.