Hodimo, da pridemo k SEBI

A kdaj zavestno razmišljate o vsakem koraku, ki ga naredite? Korak z levo nogo, korak z desno, korak naprej, korak nazaj? Se zavedate podlage na katero stopate, so spodaj kamenčki, trdi asfalt ali mehka trava? Ste udobno obuti ali vas kje čevelj žuli?

Hoja je naše osnovno gibalno sredstvo, pri večini tako samoumevna in neizkoriščena prednost, ki ima veliko pozitivnih in zdravilnih lastnosti za naše telo. Ne potrebujemo veliko, le športne copate in popolnoma vseeno je, kako se uredimo. Naj nam bo udobno in prijetno. Sprehod nam je na voljo vse dni v letu, v vseh vremenskih pogojih.

Hoja pripomore k znižanju krvnega pritiska, izboljša kvaliteto spanca, pripomore k izgubi kilogramov, k pospešitvi prebave, izboljša gibljivost sklepov, krepi imunski sistem…

Dokazano pa pripomore tudi k izboljšanju splošnega počutja, sprostitvi uma in telesa. Je brezplačna vadba in čas, ko se lahko povežemo sami s seboj, s svojim bistvom, svojimi mislimi.

S korakanjem in sinhronim premikanjem rok, se v naših možganih tvorijo hormoni sreče in sproščenosti. Prav tako pa nove nevronske povezave med levo in desno možgansko hemisfero. Ravno to je tisto, kar pripomore k sproščenosti, svežini, novim mislim, novi perspektivi in novim rešitvam. Čustvene izbruhe povežemo z logično stranjo jih racionaliziramo in pojasnimo; resnim odločitvam, pa lažje dodamo še duhovno plat. Naše telo je eno in hoja, nas povezuje v celoto.

Ko hodimo v naravi lahko opazimo letečega metulja, psa, ki se zadovoljno kopa v potoku. Listje, ki glede na sezono krasi drevesa. V naravi najdemo še veliko lepega, le na sprehod moramo. To so naravne danosti, ki nam umirijo um in pobožajo srce. Ob rednih sprehodih, lahko najdemo notranji mir, sproščenost in odklop, ki ga potrebujemo v stresnih situacijah. Včasih je stresa preveč in potrebujete še kakšen nov uvid ali podporo, poskusite poiskati pomoč, ki bo primerna za vas (tudi mi smo vam na voljo: www.center-pandora.si).

Se lahko podate na sprehod, kar tako brez namena in razloga? Poskusite le biti, to kar ste, saj ravno vaš pristni notranji jaz, je tisti ki osvobaja, ljubi in zdravi. Prisluhnite svojim mislim, svojim potrebam in željam, ki vam jih notranjost nežno razkriva. Vsak korak k sebi, lahko začnete z zunanjim korakom levo, desno. In pot sprememb se bo odprla pred vami, konec koncev ste sami tisti, ki se premikate. Kar poglejte kam vse lahko pridete: do kuhinje, do prvega hriba, ali po Evropi. 

In vse to se začne s preprostim prvim korakom.

STARŠEVSTVO DANES

Ob otroku se začneš učiti kako biti starš. Pred tem lahko veliko prebereš, študiraš, poslušaš od sorodnikov ali prijateljev, celo opazuješ na cesti. Vendar nič od tega ni tvoje starševstvo, ni tvoj otrok, ni tvoja izkušnja. Zato lahko ali sočutno opazuješ, ali obrekljivo komentiraš, ali se celo zgražaš in obsojaš.

Biti starš je težka naloga, je poslanstvo ki nas zajame v celoti, če smo na to pripravljeni ali ne. Spremeni se vsak aspekt našega življenja, nimamo več toliko prostega časa, vedno smo obremenjeni z nalogami, ki nam jih zadaja okolica ali tistimi ki jih zadamo sami sebi, te so tiste bolj kritične. Ker si želimo biti dobri starši, se trudimo delovati v najboljši smeri in po svojih najboljših močeh. Kaj pa če to ni dovolj? In smo vsi nesrečni? Če nosimo boleče vzorce, ki jih ne zmoremo preseči sami, ki  odpirajo naše otroške rane?

Prva tri leta po otrokovem prihodu v družino, nekateri primerjajo s travmatičnim obdobjem, saj se vsi člani družine spreminjajo, medsebojno spoznavajo in se učijo. Najprej tehnik rokovanja z otrokom, potem pa slediti občutkom in potrebam, ki jih izraža otrok. Starševstvo se konstantno spreminja, se preoblikuje, ko se nečesa že navadimo, otrok zraste in potrebuje drugačno nego, drugačno pozornost. Koliko fleksibilnosti je v nas, da to zmoremo, da smo v koraku z otrokom, s svojimi potrebami in potrebami partnerja in partnerskega odnosa? To je le nekaj izzivov, s katerimi se dnevno srečujemo. Ob premagovanju utrujenosti ob mesecih prekinjenega in nekakovostnega spanja, sprejemanju otrokovega joka in uglaševanja nanj, spoznavamo sebe in otroka. Ta se razvija in spoznava sebe, svojo osebnost skozi obdobja preizkušanja meja in trme. Družinska obdobja pa zajemajo tudi bolezni, ki nosijo ogromno strahu in upanja, da bo kmalu bolje. Spremembe, kot so odhod v vrtec in prihod drugega družinskega člana ipd. Vsaka družina je drugačna, hkrati pa imajo vse veliko skupnega.

Kje v tem vrtincu novosti in čustvene razburkanosti, imamo čas zase? Poskrbeti za svoje občutke, potrebe, postaviti meje, kaj še zmoremo in česa ne. Tega se učimo postopoma vsi. Dobra novica je, da si lahko medsebojno pomagamo, da lahko podelimo pristne občutke in izkušnje, se slišimo in sprejmemo takšne kot smo danes. Hkrati se pa zavestno trudimo za boljši jutri. Biti avtentičen starš je rešitev za nas in naše otroke. Skozi otroške oči se trudimo živeti po lastnih pravilih (z vzgledom, ne navodili), takšni kot smo saj s tem damo prostor za iskrenost in sprejemanje otroka kakršen je, ko ima dober ali slab dan, tako kot odrasli. 

Smernice vitalnega starševstva:

-          Pogovor in podpora partnerja. Družine so si med seboj različne ampak starša sta vedno oba, mama in oče. Oče ni le finančni skrbnik, tudi ni varuška, s katero je otrok le nekaj ur na teden. Oče je starš in zmore poskrbeti za svojega otroka na drugačen način, ki je še vedno skrben, topel in pristen. Moški/oče potrebuje čas, da se z otrokom poveže sam, saj takrat najbolj intenzivno gradita njun odnos. Ob novorojenčku je oče steber in glavna opora mami, z meseci pa lahko vedno več nege in igre z otrokom prevzame nase. Pogovor in pričakovanja partnerjev, razumevanje in empatija, posvečen čas njima in družini, usluge, darila in dotiki so  osnove ki tvorijo partnerski odnos vitalen. Odnos je živ in treba ga je negovati, tudi če v prvih letih starševstva pridejo krize, so te »normalne«. Ni se jih treba bati, dobro pa se jih je zavedati in iskati rešitve sproti.

-          Razdelitev nalog. Vse se začne znotraj nas (moram biti pridna, popolna, vse imeti čisto in pospravljeno, izčrpana ALI zmorem počivati, narediti svoj del in poskrbeti zase) in naše družine (kako so razporejene naloge v gospodinjstvu, kdo kuha, pomiva, sesa in podobno, kdaj ima kdo prosti čas samo zase). Ob tem, ko povemo, da ne zmoremo več (izgorelost ni rešitev, tudi pridni nismo s tem, da izgorevamo in prestopamo svoje meje) jasno razdelimo naloge in odgovornost znotraj družine. Ko je eden od staršev več zdoma kot drug, skušajmo porazdeliti skrb in nego za otroka tako, da bo tudi drug starš imel priložnost povezanosti in intimnosti z otrokom takrat ko je doma. Za  hišno pomoč lahko prosimo sorodnike ali najamemo koga, ki bo odvzel del nalog in tako olajšal obremenjenost staršev.

-          Pomoč in povezovanje. Ko v vaši bližini ni starih staršev, ki bi lahko pazili na vnučke, tet in stricev se skušajte povezati z drugimi starši, ki jih srečate na igrišču ali v kakšni podporni skupini. Pogovor in iskrenost ob povezovanju z drugimi starši nam zmanjšuje stres, daje pogum in moč za soočanje s še tako težkimi trenutki dneva, ki so ostalim nepredstavljivi. Največkrat potrebujemo le to, da smo slišani in sprejeti, takšni kot smo.

     Vabljeni tudi v našo podporno skupino za mamice na porodniški, kjer dobite nova znanja, podporo, sprejetost in slišanost:  http://www.center-pandora.si/storitve.html 

-          Počitek. Nujna potreba otroka in odraslega. Takrat, ko otrok počiva, skušajmo počivati tudi starši, čeprav je velikokrat to težko izvedljivo imejmo v mislih, da tudi naše odraslo telo potrebuje počitek. Vsi opravki bodo počakali, pomembno je, da ohranjamo zdravje in skrbimo za lastno telo. Počitek in spanje sta osnovi za lažje premagovanje vsakdanjih izzivov.

       Objem. Objemi dokazano zmanjšujejo stres. Ob objemanju se sprošča hormon oksitocin, ki nas povezuje in zbližuje v ljubezni, nudijo varnost in sproščenost v odnosu. Ko smo sami žalostni se privijemo k partnerju v objem, ko otrok joče, ga je strah ali nas potrebuje ga stisnemo k sebi v naročje. Objem zdravi.  

-          Narava in vitamin D vabita. Otroci so večinoma radi zunaj, zato jim omogočimo čim več svežega zraka, sprehodov, raziskovanja igrišč, gozdov, travnikov in okolice. Tudi odraslim svež zrak, vitamin D in sprehodi dajejo energijo, zmanjšujejo stres in pozitivno vplivajo na splošno počutje.

Starševstvo je posebno poslanstvo, ki je zelo zahtevno. Bodimo avtentični, priznajmo napake jih ozavestimo in skušajmo popraviti, ob tem pa negujmo medsebojno empatijo. Iščimo rešitve, bodimo del sprememb v smeri pozitivnega starševstva, ki je ljubeče, otrokom prijazno, spoštljivo in zdravo. 

"Ko so otroci preobremenjeni z težkimi čustvi, potrebujejo mirne starše". 

Mirnost, zbranost in potrpežljivost pa črpamo iz sebe, svoje ljubezni, zato jo negujmo in polnimo z dobrimi odnosi, spoštovanjem in skrbjo zase. 

ŽENSKA DANES, EDINSTVENA IN NEPONOVLJIVA

Ste tudi vi predstavnica nežnejšega spola in se počutite ujete v ta nor čas? Se od vas pričakuje, da delujete kot moški, robot multipraktik in hladno ter trdno kot kamen? Ignorirate sebe, svoje potrebe, pričakovanja in doživljanja zato, da bi bile sprejete kot pridne, spoštljive in dobre? Čemu in za koga?

Čutite koliko zmedenosti in manipulacije je skrito v teh nerealnih pričakovanjih? V koliko stereotipov padete vi? Mogoče ste močne, finančno neodvisne, fizično fit in osamljene, ker pravega moškega pa res več ni, sužnje ortoreksije ali katere druge motnje prehranjevanja, zato da dosegate družbeno sprejemljivo smernico lepote, ki je skrita za dobrim grafičnim oblikovalcem?

A lahko pogledamo jasno v našo realnost, kakršna je, kako preživljamo dneve, čemu namenjamo energijo in kaj vse storimo »za druge«? Koliko časa v dnevu posvetimo sebi, svojim potrebam in željam, miru, veselju ali zmoremo prisluhniti svojemu telesu, se naspati, sprostiti, najesti ali nasmehniti? A znamo postaviti zdravo mejo pred vdorom tujega mnenja, ali togih prepričanj kulture ali takim, ki nastajajo znotraj družine, pa vi čutite da niso prava za vas? Koliko prožnosti zmoremo, koliko jasnega objektivnega razmišljanja? Koliko poguma, da zmoremo drugače?

Postaviti meje, o tem se veliko govori in piše, kako pa prenesemo to v vsakdanje življenje? Včasih preprosto tako, da rečemo čemu ne (utrujena sem in ne morem na kavo, ne utegnem skuhati kosila, trenutno ne zmorem govoriti o tem…). Razmislimo o sebi, postavljajmo si vprašanja, raziskujmo in poslušajmo svoje občutke, svoje telo. Zelo jasno bo spregovorilo, le pozorno moramo obstati in slišati. Poskusimo narediti inventuro in pregledati svoj življenjski prostor, poslovimo se od stvari, odnosov ali dejavnosti, ki so škodljive, ki vas utrujajo in so boleče. Počasi počistite svoj prostor, svoj dom, svoje misli, odnose in naredite prostor za novosti, svežino in mir, ki si ga zaslužite. Na tak način boste spet odkrile svojo otroško veselje, potencial, živost, ki vam bo vračala energijo. S tem, ko bomo zmogle poskrbeti zase, bomo dale vzgled svojim hčerkam, otrokom. Ko opustimo popolnost in sprejmemo sebe takšne kot smo v tem trenutku, sprejmemo tudi to, da lahko spreminjamo le sebe (ne partnerja, ne otrok, ne staršev). Gradimo le svojo osebnost, svoje potenciale, kakšna osvoboditev je to, ko odgovornost za nas nosimo le mi sami in drugi nosijo svojo? Seveda je vzgoja otrok druga raven; saj so nam zaupani, da zgradimo z njimi ljubeče odnose in jim pomagamo skozi življenje, jim stojimo ob strani, niso pa naša last, kot nismo mi last naših staršev, njihovih idej in prepričanj.

Vsaka ženska je nekaj posebnega, že zato ker obstaja, tako kot vsako živo bitje, ki je popolno takšno kot je, z vsemi brazgotinami in oblikami. Ženska ni le telo, ki ga kaže; ni le mama, ki skrbi za svoje otroke; ni le žena, ki skrbi za dom; ni le uslužbenka, ki dela - dela in samo dela do onemoglosti. Vse obveznosti lahko prilagodimo, tako da bomo zmogle naravno delovati in hkrati poskrbeti zase. Živimo več vlog in to je povsem normalno za vse nas, odnosi nas bogatijo in iz vsakega se kaj naučimo, v njih rastemo. Najti v tem vrtincu sebe, to je pa umetnost vsake posameznice: prepoznati svoje potrebe, želje, slišati svoje telo in začutiti sebe (če pogledamo majhne otroke, živijo tukaj in zdaj, v sedanjem trenutku, poslušajo svoje potrebe, zadovoljujejo svojo radovednost in razvijajo svoje potenciale). Dajmo se umirit, se ustavit in pomislit kako dragocene smo danes, takšne kot smo v tem trenutku. Dajemo življenje in živimo življenje. Istočasno lahko občutimo moč in nežnost, navdušenje in strah, vznesenost in nemir, s tem kažemo svojo enkratnost kjer se skrivata ranljivost in pogum, to je naša posebnost, naša intuicija, naša ženskost. Najdimo jo in jo živimo, svet potrebuje to materinsko/ žensko nežnost in skrbnost, moškost pa prepustimo njim.

Nov začetek

Star rek že vrsto let pravi, da je vsak nov začetek težek. Pa naj bo začetek v novem domu, službi, projektu, sprememba v odnosi ali družini... Hkrati je vsak nov začetek tudi konec starega stanja in ločitev od poznanega občutka. Zato tudi takrat ko je sprememba dobrodošla in pozitivna, je lahko občutek ob njej tudi strašljiv. Saj se nam porajajo strahovi pred neznanim, kar pa prinaša proces spremembe.

Sprememba kariere ali zamenjava delovnega mesta prinaša tudi nov stres. Počasi se moramo ločiti od vzorcev, ki smo jih bili navajeni. Tudi če smo dlje časa iskali službo, se poslavljamo od prostega časa, ko smo si ga razporedili sami. Od časa, ki smo ga na nek način preživeli brezskrbno doma. Lahko, da se poslavljamo od starega delovnega mesta, ki nas več ne izpolnjuje ali nam je v breme. Ločujemo se tudi od sodelavcev, s katerimi smo več ur na dan preživeli skupaj. Prihajajo pa novi ljudje, novi odnosi in novi vzorci, ki nas bodo preizkušali. Na področjih kjer smo se naučili dovolj, bodo stvari stekle lahkotneje kot na področjih, kjer imamo še kaj za predelati in naučiti. Je pa nov korak naša od-ločitev. Odločimo se za spremembo v upanju, da je prava in nas bo nagradila ter osrečila.

Kaj pa novi začetki v družini? Prihod dojenčka je čudovit blagoslov in čudež sam po sebi. Prinaša pa tudi strah kako bomo zmogli, skok v neznano vlogo in naloge, ki nosijo v sebi veliko odgovornosti, tudi do drugega človeka.

Pričakovanja in realnost so lahko povsem drugačni, kot smo jih kje prebrali ali so nam o njih  pripovedovali drugi. Seveda, saj smo edinstveni mi in naši otroci in odnos, ki ga stkemo v osrčju družine je unikaten pri vsakem izmed nas. Zato univerzalnih receptov, ki bi olajšali ta proces ni.

Najboljša smernica je naš občutek in to, da si dovolimo prisluhniti in začutiti otroka ter njegove potrebe takšne kot v danem trenutku so. Hkrati, pa se poslavljamo tudi od starega načina življenja. To je bistven korak za nastop starševstva, da ozavestimo kako pomembno poslanstvo nas čaka, koliko odrekanj, pa tudi novega veselja,manj trenutkov miru in ogromno cartanja. 

V kakršni koli spremembi se že nahajamo, ne vemo kaj nas čaka. Lahko imamo cilje, želje in motivacijo, da jih uresničimo, se vsak dan trudimo, da dajemo najboljše od sebe, tudi če je kak dan to le preživeti in predihati, je v redu in dovolj. Poiščimo navdih, prisluhnimo svojemu notranjemu glasu in pogumno zakorakajmo naprej. Saj so ravno spremembe edina stalnica v življenju. Kar je dobra novica, saj lahko kadarkoli spremenimo to kar nam ni všeč, se od-ločimo za novo pot, nov začetek. Skušajmo pa ohranjati in s seboj ponesti tisto, kar nas radosti, svoj notranji mir in veselje v vsakem novem poglavju svojega življenja, v katerem se znajdemo.