Ste tudi vi predstavnica nežnejšega spola in se počutite
ujete v ta nor čas? Se od vas pričakuje, da delujete kot moški, robot
multipraktik in hladno ter trdno kot kamen? Ignorirate sebe, svoje potrebe,
pričakovanja in doživljanja zato, da bi bile sprejete kot pridne, spoštljive in
dobre? Čemu in za koga?
Čutite koliko zmedenosti in manipulacije je skrito v teh nerealnih
pričakovanjih? V koliko stereotipov padete vi? Mogoče ste močne, finančno
neodvisne, fizično fit in osamljene, ker pravega moškega pa res več ni, sužnje
ortoreksije ali katere druge motnje prehranjevanja, zato da dosegate družbeno
sprejemljivo smernico lepote, ki je skrita za dobrim grafičnim oblikovalcem?
A lahko pogledamo jasno v našo realnost, kakršna je, kako
preživljamo dneve, čemu namenjamo energijo in kaj vse storimo »za druge«?
Koliko časa v dnevu posvetimo sebi, svojim potrebam in željam, miru, veselju ali zmoremo prisluhniti svojemu telesu, se naspati, sprostiti, najesti ali nasmehniti? A znamo postaviti
zdravo mejo pred vdorom tujega mnenja, ali togih prepričanj kulture ali takim,
ki nastajajo znotraj družine, pa vi čutite da niso prava za vas? Koliko prožnosti
zmoremo, koliko jasnega objektivnega razmišljanja? Koliko poguma, da zmoremo
drugače?
Postaviti meje, o tem se veliko govori in piše, kako pa prenesemo
to v vsakdanje življenje? Včasih preprosto tako, da rečemo čemu ne (utrujena
sem in ne morem na kavo, ne utegnem skuhati kosila, trenutno ne zmorem govoriti
o tem…). Razmislimo o sebi, postavljajmo si vprašanja, raziskujmo in poslušajmo
svoje občutke, svoje telo. Zelo jasno bo spregovorilo, le pozorno moramo
obstati in slišati. Poskusimo narediti inventuro in pregledati svoj življenjski
prostor, poslovimo se od stvari, odnosov ali dejavnosti, ki so škodljive, ki vas
utrujajo in so boleče. Počasi počistite svoj prostor, svoj dom, svoje misli,
odnose in naredite prostor za novosti, svežino in mir, ki si ga zaslužite. Na
tak način boste spet odkrile svojo otroško veselje, potencial, živost, ki vam
bo vračala energijo. S tem, ko bomo zmogle poskrbeti zase, bomo dale vzgled svojim
hčerkam, otrokom. Ko opustimo popolnost in sprejmemo sebe takšne kot smo v tem trenutku,
sprejmemo tudi to, da lahko spreminjamo le sebe (ne partnerja, ne otrok, ne
staršev). Gradimo le svojo osebnost, svoje potenciale, kakšna osvoboditev je
to, ko odgovornost za nas nosimo le mi sami in drugi nosijo svojo? Seveda je vzgoja
otrok druga raven; saj so nam zaupani, da zgradimo z njimi ljubeče odnose in jim
pomagamo skozi življenje, jim stojimo ob strani, niso pa naša last, kot nismo
mi last naših staršev, njihovih idej in prepričanj.
Vsaka ženska je nekaj posebnega, že zato ker obstaja, tako
kot vsako živo bitje, ki je popolno takšno kot je, z vsemi brazgotinami in
oblikami. Ženska ni le telo, ki ga kaže; ni le mama, ki skrbi za svoje otroke;
ni le žena, ki skrbi za dom; ni le uslužbenka, ki dela - dela in samo dela do
onemoglosti. Vse obveznosti lahko prilagodimo, tako da bomo zmogle naravno
delovati in hkrati poskrbeti zase. Živimo več vlog in to je povsem normalno za
vse nas, odnosi nas bogatijo in iz vsakega se kaj naučimo, v njih rastemo. Najti
v tem vrtincu sebe, to je pa umetnost vsake posameznice: prepoznati svoje
potrebe, želje, slišati svoje telo in začutiti sebe (če pogledamo majhne
otroke, živijo tukaj in zdaj, v sedanjem trenutku, poslušajo svoje potrebe, zadovoljujejo
svojo radovednost in razvijajo svoje potenciale). Dajmo se umirit, se ustavit
in pomislit kako dragocene smo danes, takšne kot smo v tem trenutku. Dajemo
življenje in živimo življenje. Istočasno lahko občutimo moč in nežnost,
navdušenje in strah, vznesenost in nemir, s tem kažemo svojo enkratnost kjer se
skrivata ranljivost in pogum, to je naša posebnost, naša intuicija, naša
ženskost. Najdimo jo in jo živimo, svet potrebuje to materinsko/ žensko nežnost
in skrbnost, moškost pa prepustimo njim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar